Ko se sprašuješ: “Ostati ali Oditi?” iz Odnosa?

Ko v Odnosu ni več dovolj povezanosti ali so se zgodile druge neželene stvari, se en ali drugi partner (največkrat pa kar oba) potiho ali pa že kar naglas začne spraševati: ” Naj odidem ali ostanem v Odnosu?” Na to vprašanje res ni lahkega odgovora.

Je pa seveda tudi razlika ali se to (bolj) intenzivno sprašuje moški ali ženska. Navadno je tako, da, če ima pomisleke moški, je tam še “prostor” za spremembe v Odnosu na bolje. Če se o tem sprašuje ženska, ki ne čuti več čustvene povezave s partnerjem in je iz tega razloga nad Odnosom že obupala, je možnosti manj..

Seveda je na koncu vse odvisno od iskrenih namenov (najprej pa do sebe) obeh partnerjev. Odnos v krizi je možno urediti, da partnerja znova začutita prvotna občutja ljubeče naklonjenosti in pripadnosti, če je le volja na obeh straneh. Če si partnerja prek partnerske terapije zmoreta dovoliti ranljivost in sočutje drug do drugega.

Včasih se zgodi, da eden od partnerjev pride na terapijo skupaj s partnerjem oz. zakoncem “s figo v žepu”, zato  partnerska terapija v tem primeru ne more biti uspešna.

Zato je včasih na drugem partnerju, da oceni ali si njegov partner/ka, zakonec/ka, mož, žena itd. enako kot on želi rešiti njun odnos ali ne.

Kar pa je spet zelo težko presoditi, če so na dnevnem redu izčrpavajoči prepiri ali pa tesnobo vzbujajoča tišina, ko partnerja skorajda ne govorita več. Ali pa en kaznuje drugega s tišino. Ko tako živita drug mimo drugega in se v tem pogledu počutita, kot bi bila sostanovalca.

V takšnih primerih pomaga, če se par odloči za nekaj terapevtskih/ pogovornih srečanj (do 6), kjer se potem tudi kmalu pokaže, kakšna je njuna realna čustvena situacija. In ko soglasno ugotovita, kaj bi bilo najbolje za njiju in tudi za njune otroke, če jih imata.

Naša izkušnja je, da se par, ki se vključi v tak “Ostati ali oditi” odločitveni proces, veliko bolj prijazno razide, kadar v procesu (ali pa pri enem od partnerjev že nekoliko prej) pride do tega izida, do odločitve za prijazen razhod. Ker imata v tem primeru oba partnerja fokus na sodelovalni komunikaciji, kjer ne želita (več) prizadeti drug drugega. Tekom pogovorov sta namreč spoznala, da se vsi v prvi vrsti “le” vedemo na način, da zaščitimo sebe, kadar  Takšen par se navadno lepo zmeni glede njunega razhoda in glede vsega, kar je povezano s tem.

Pripravljena sta se dogovoriti tudi o skrbi za otroke, o njuni starševski vlogi in o vsem, kar je povezano z razhodom.

Dejstvo, da se par prijateljsko (v smislu zavestnega sodelovanja) razide, bo vsekakor vplivalo tudi na njune prihodnje nove partnerske Odnose, ko se bodo nekega dne vzpostavili. Pri enem in/ali pri drugem.

Če bodo stvari med njima jasne, bodo stvari v novih sestavljenih družinah, (ki jih bosta morda v prihodnje vzpostavila z novim partnerjem/ko) tekle bolje in lepše. Brez sovraštva in nagajanja bivsi/emu preko otrok.

“Ostati ali oditi” odločitveni proces, ki ga v STC Veselje Do Življenja izvajamo, se zdi podoben mediaciji, vendar ne gre za to.

Bistvo procesa je, da partnerjema v krizi omogoči, da s pomočjo strokovnjaka ugotovita ali je njuna skupna prihodnja pot kot par še mogoča. Če partnerja ugotovita, da želita ostati skupaj, lahko nato v polnosti pričnemo s partnersko terapijo, če sledi odločitev za razhod pa z dogovori za urejanje zadev ob le-tem.

Zato se parom, ki so v dvomu glede njunega Odnosa zelo priporoča vključitev v tovrstni proces.