Samski ali v Partnerstvu?

Kaj je bolje? Biti Samski ali v Partnerstvu?

Kot da je to izbira! Tako bo nekdo porekel, medtem, ko si nekdo drug misli, da sam res nima vpliva na to. Pa ga res nima? 😀

Predvsem je to zanimivo vprašanje, ki pa nima enoznačnega odgovora. Glede na to, da se zdi, da se o svojem statusu, ne odločamo zavestno, ampak da se ta kar zgodi. Pa je temu res tako. 

Biti samski ali v partnerstvu, če nam je usoda v nekem trenutku oz. obdobju življenja namenila sorodno dušo na naši poti, je lahko tudi zavestna izbira. In je.

Ne glede na to, pa je oboje ok in prav! Iz obojega se nekaj naučimo in osebnostno zrastemo. Kaj izbereš (oz. kaj se ti dogaja na tem področju) je pač odvisno od tega, v kakšni fazi življenja si. In odvisno od tega kaj čutiš, da je v tem trenutku najbolj prav zate. Če si v v paru, je zate seveda najbolj pomembno ali vajin Odnos funkcionira, kot naj bi, če se oba v njem počutita Ok.

Npr. če si pred kratkim končal/a dolgotrajno razmerje in ti je zaradi tega hudo, hkrati pa si tudi še jezna/en na bivšega partnerja/ko in imaš stare zamere do njega, je zate bolje, da si nekaj časa samska/samski, si vzameš čas zase in predelaš, kar se ti je neželenega v tem Odnosu (in še kakšnem nazaj) zgodilo.

Dolgoročno je zate zagotovo bolje, da pač ne skočiš kar tako “na glavo” v drugo razmerje, ker se najbrž ne bo obneslo, saj stvari (naši procesi predelave, odpuščanja..) rabijo svoj čas. Morda ga/jo sedaj, ko z bivšim/bivšo že nekaj časa nista več skupaj, celo pogrešaš in razmišljaš, da pravzaprav niti ni bilo tako slabo z njim/z njo..? Ugotavljaš, da so bili tudi lepi trenutki in…Najraje bi kar stekla/el nazaj v njegov/njen objem, ga/jo v tem trenutku poklicala in zgladil/a nesporazume med vama, oz. se naredil/a, kot da jih nikoli ni bilo..

Tako bi ravnal en del tebe. Tisti osamljeni del tebe, ki si srčno želi biti povezan v Odnosu. Kar je čisto naravna človeška potreba po bližini, ljubljenosti in zaželenosti. Da nekomu predstavljamo oz. smo njegov dom in on/a enako nam.

Tvoj drugi del verjetno vendarle malce bolj trezno razmišlja: ,,Če ga/jo pokličem in se spustim nazaj v Odnos z njim/njo, ki to ni, bo to nič drugega  kot korak nazaj…Vendarle pa sva se razšla, ker so za to obstajali določeni tehtni razlogi, npr: ni me spoštoval/a, ni me slišal/a, poniževal/a me je, ni ga/je bilo, kadar sem ga/jo potreboval/a, drugi so imeli vedno prednost pred menoj..

Pod črto torej: Izgledalo je, kot da mu/ji ne pomeniš kaj dosti…In kar je zate najpomembneje: V odnosu z njim/njo si bila/bil nesrečen/na!! Morda tudi obupan/a in kot bi bil/a žrtev nekoga ali nečesa..In ti občutki so se vedno pogosteje in močneje ponavljali…Ali je torej smiselno, da bi sedaj “rinil/a nazaj v nesrečo”??

Verjetno ne. Se strinjava kajne?

Medtem, ko biti v partnerstvu včasih tudi pomeni, da ni vse po tvoje in da včasih narediš nekaj tudi za/radi drugega, da je včasih čisto po tvoje, včasih pa po njegovo/njeno. Ne gre torej samo zate. Ali pa sklepaš kakšne drugačne kompromise, če temu tako rečeš?

V bistvu gre za prilagajanje, ki je, kakorkoli gledano, v neki meri potrebno, če želiš biti v Odnosu. V vajinem skupnem Odnosu, ki tudi ima svoje potrebe. In celo zahteve.

Pravijo: “Daleč od oči, daleč od srca, ” kar po mojem do neke mere drži. Odnos, ki nima skupnega časa, ne obstane.

Odnos na nek način lahko razumemo kot otroka. Treba je skrbeti zanj, mu posvečati čas, sicer razpade. Seveda vse to počnemo prostovoljno, ker tako želimo. Če tega na neki točki ne želimo več, si moramo zastaviti določena vprašanja, kako naprej, če sploh.

Ja strinjam se, razumevanje v Odnosu je odvisno tudi od tega, kakšno oz. koliko sorodno dušo si izbereš za sopotnico/ka. In od tega, kje na poti svojega razvoja si v tistem trenutku, ko izbiraš partnerja ti. Od tega ali še nezavedno “potrebuješ” Odnos, kjer ne delajo lepo s teboj ali pa pristajaš izključno še na Odnos, kjer vlada medsebojno spoštovanje in sodelovanje, poleg tistega nekaj več, kar da “okus” Odnosu: čustvo ljubezni, naklonjenosti, imeti rad..Kar celo vseeno včasih ni dovolj za dober Odnos, je pa vseeno temelj, na katerem gradiš Partnerski Odnos..

In poleg veselih, svetlih trenutkov, uživanja v dvoje, pridejo tudi časi, ko se dobesedno uresničuje: “Skupaj v dobrem in slabem, v ljubezni in bolezni”..

Ob slednjem človek lahko začne dvomiti ali je odločitev za Odnos prava izbira, a če upoštevamo, da je človeška naravna potreba biti v Odnosu, potem dvomi niso več smiselni.

Življenje je, kakršno je, si tam, kjer si želiš in si zmožen v tistem trenutku biti. 🙂